Bolečinska jedra tvorijo našo obrambo, ta naj bi nas ščitila, v resnici pa nas oddaljujejo od sebe in sveta.
Travmatični dogodki iz preteklosti tvorijo naša bolečinska jedra, ki so zaslužna za zaustavljen pretok energije. Te dogodke nismo nujno doživeli mi, lahko, da so na nas prešli preko prednikov. Bolečinsko jedro je lahko speče ali dejavno, pomeni, se ga zavedamo ali ne. Ko ga odkrijemo, ga z opazovanjem raztapljamo, dejavna je višja zavest, ki sproži notranjo moč. Bolečina se lahko hrani le z bolečino. Ne more se hraniti z radostjo, ob njej se izgublja. Ta temna senca, ki jo meče ego, se v resnici na smrt boji svetlobe vaše zavesti. Njeno preživetje je odvisno od vašega nezavednega poistovetenja z njim, od vašega nezavednega strahu, da bi se soočili z bolečino v sebi. Gre za zmotno prepričanje, da je preteklost močnejša od vas, edina resnica je v sedanjem trenutku, gre za zdravilo sedanje zavestne navzočnosti. Ko to spoznamo se zavemo, da smo sami odgovorni za naš notranji prostor. Naša ljubezen do sebe ni nekje zunaj, je globoko v nas. Zavira jo le um, ki se enači z bolečino, strahom. Da bi ljubezen cvetela, mora biti svetloba vaše zavesti dovolj močna, da vas ne bi zapeljal premišljevalec in bolečina ter se ne bi z njima istovetili.